Preskoči na vsebino


Božična devetdnevnica

 

Kamen - četrtek, 16. december

Marija in Jožef sta bila na poti v Betlehem. Jožef je bil navajen potovanja. Imel je dobro palico in tudi hoditi zelo daleč mu ni bilo težko. Marija se je trudila, da bi ga dohajala. Na poti je bilo veliko kamnov in morala je paziti, kam stopa.

Nekega dne sta prišla do velikega kamna, ki je zapiral cesto. Nekateri popotniki so ga preplezali, nekateri pa so se ob strani prerivali skozi grmovje, da so lahko šli naprej.

»Zakaj niso odstranili tega kamna?« je vprašal Jožef.

»Saj so ga. Vsak dan je sedem mož z velikim trudom odstranilo kamen, pa se je vsak dan spet pojavil na istem mestu. Tako se je dogajalo sedem dni, potem so ga pustili, kjer je.«

»Kaj pa to pomeni?« je vprašal Jožef.

»Nek star in moder mož je povedal, da tisti, ki bo ta velik kamen lahko odstranil s poti, še ni prišel.«

Marija je vedela, da bo Jezus  tisti, ki bo odstranil ta kamen in druge velike kamne, ki ljudem bremenijo življenja. Zato morata hitro na pot. Marija je dobila moč, da je skupaj z Jožefom obšla kamen, nato pa sta nadaljevala pot.



Ledena reka - petek, 17. december

Nekega dne sta Marija in Jožef prispela do reke, ki ni bila preveč široka ali globoka, bila pa je zelo mrzla. Osel, s katerim sta potovala, ni hotel stopiti v vodo in prečkati reke. Jožef je videl, da daleč naokoli ni bilo mostu, prav tako pa v ni bilo nobenega čolna. Kaj naj naredijo?

Jožef se je odločil, da bo prebredel reko in Marijo nesel na drugo stran. Oba sta se bala, da bi jima mraz lahko škodoval in bi se prehladila. Ko sta tako nekaj časa še čakala, pa sta videla, da je voda začela zmrzovati. Reka je tekla vse počasneje, plast ledu na njej je bila sprva tanka, potem pa je postajala vse debelejša.

Takrat je Jožef poskusil in previdno stopil na reko. Začutil je, da je led dovolj trden.

»Še nikoli nisem videl, da bi voda tako hitro zmrznila,« je rekel.

»Bog skrbi za nas,« je rekla Marija. »Varuje nas na naši poti in skrbi, da stopamo varno.«

»Ko ne vidimo poti naprej, jo Bog pokaže,« je pritrdil Jožef.

Previdno in varno sta prečkala reko in nadaljevala pot.



Voda - sobota, 18. december

V tistih časih, ko sta Marija in Jožef potovala v Betlehem, ljudje v hišah še niso imeli pip, ki bi jih odprli, kadar bi hoteli imeti vodo. Vzeli so vedra, šli k vodnjaku in tam zajeli vodo. To so večinoma delale žene in dekleta, ker so imeli možje druga opravila. Po vodo so morale kar pogosto in tako so se pri vodnjaku srečavale, se pogovarjale in si povedale, kaj je novega.

Nekega večera je deklica, ki ji je bilo ime Ruta, vzela vedro, da bi šla k vodnjaku. Ko pa je stopila iz hiše, je na nebu opazila zvezdo, ki se je svetila bolj kot druge zvezde in celo bolj kakor luna. Deklica je začudeno obstala. Gledala je in pozabila, da se je namenila iti po vodo. Razmišljala je, kaj pomeni ta sijoča zvezda, kakršne ni videla še nikoli.

Potem pa jo je zazeblo v roke in spomnila se je, da mora po vodo. Prijela je vedro in se napotila k vodnjaku. Pri vodnjaku ni bilo nikogar. Druge deklice so že odšle domov. Ruta je navezala vedro na verigo, da bi ga spustila v globino. Toda spet se je začela obotavljati. Gladina vode se je zaradi zvezde, ki se je zrcalila v vodnjaku, bleščala, kot bi bila iz zlata.

»Kako se sveti,« je tiho rekla Ruta.

Vedro je previdno spustila v globino, da ne bi razburkala svetlikajoče se vode. Ko pa je vedro potegnila kvišku, se je začudila še tretjič: tudi voda v vedru se je zlato bleščala. Zvezda z neba je odsevala povsod. Deklica je pomočila prst v vodo in jo poskusila. Okus je imela tak kot vedno.

Ruta je snela vedro z verige in kolikor je mogla hitro nesla vodo domov. Takoj ko je odprla vrata, je zaklicala: »Babica, poglej, kaj je v vedru.«

Babica se je nasmehnila. Tudi ona je skozi okno že opazila svetlečo zvezdo. Rekla je: »Le kakšna luč je to, ki začenja svetiti po svetu?«

Potem je pogledala Ruto in nadaljevala: »Tudi v tvojih očeh je že začela žareti. Skrbno pazi nanjo.«

Novica o zlati vodi se je hitro razvedela po vasi in ljudje so tekli, da bi jo zajeli. Voda je ohranjala svoj sijaj, dokler se v Betlehemu ni rodil Božji otrok. Zvezda, voda in novica o rojstvu pa so v ljudeh vžigali novo upanje in veselje.