Kamen - četrtek, 16. december

Marija in Jožef sta bila na poti v Betlehem. Jožef je bil navajen potovanja. Imel je dobro palico in tudi hoditi zelo daleč mu ni bilo težko. Marija se je trudila, da bi ga dohajala. Na poti je bilo veliko kamnov in morala je paziti, kam stopa.

Nekega dne sta prišla do velikega kamna, ki je zapiral cesto. Nekateri popotniki so ga preplezali, nekateri pa so se ob strani prerivali skozi grmovje, da so lahko šli naprej.

»Zakaj niso odstranili tega kamna?« je vprašal Jožef.

»Saj so ga. Vsak dan je sedem mož z velikim trudom odstranilo kamen, pa se je vsak dan spet pojavil na istem mestu. Tako se je dogajalo sedem dni, potem so ga pustili, kjer je.«

»Kaj pa to pomeni?« je vprašal Jožef.

»Nek star in moder mož je povedal, da tisti, ki bo ta velik kamen lahko odstranil s poti, še ni prišel.«

Marija je vedela, da bo Jezus  tisti, ki bo odstranil ta kamen in druge velike kamne, ki ljudem bremenijo življenja. Zato morata hitro na pot. Marija je dobila moč, da je skupaj z Jožefom obšla kamen, nato pa sta nadaljevala pot.

Ledena reka - petek, 17. december

Nekega dne sta Marija in Jožef prispela do reke, ki ni bila preveč široka ali globoka, bila pa je zelo mrzla. Osel, s katerim sta potovala, ni hotel stopiti v vodo in prečkati reke. Jožef je videl, da daleč naokoli ni bilo mostu, prav tako pa v ni bilo nobenega čolna. Kaj naj naredijo?

Jožef se je odločil, da bo prebredel reko in Marijo nesel na drugo stran. Oba sta se bala, da bi jima mraz lahko škodoval in bi se prehladila. Ko sta tako nekaj časa še čakala, pa sta videla, da je voda začela zmrzovati. Reka je tekla vse počasneje, plast ledu na njej je bila sprva tanka, potem pa je postajala vse debelejša.

Takrat je Jožef poskusil in previdno stopil na reko. Začutil je, da je led dovolj trden.

»Še nikoli nisem videl, da bi voda tako hitro zmrznila,« je rekel.

»Bog skrbi za nas,« je rekla Marija. »Varuje nas na naši poti in skrbi, da stopamo varno.«

»Ko ne vidimo poti naprej, jo Bog pokaže,« je pritrdil Jožef.

Previdno in varno sta prečkala reko in nadaljevala pot.

Voda - sobota, 18. december

V tistih časih, ko sta Marija in Jožef potovala v Betlehem, ljudje v hišah še niso imeli pip, ki bi jih odprli, kadar bi hoteli imeti vodo. Vzeli so vedra, šli k vodnjaku in tam zajeli vodo. To so večinoma delale žene in dekleta, ker so imeli možje druga opravila. Po vodo so morale kar pogosto in tako so se pri vodnjaku srečavale, se pogovarjale in si povedale, kaj je novega.

Nekega večera je deklica, ki ji je bilo ime Ruta, vzela vedro, da bi šla k vodnjaku. Ko pa je stopila iz hiše, je na nebu opazila zvezdo, ki se je svetila bolj kot druge zvezde in celo bolj kakor luna. Deklica je začudeno obstala. Gledala je in pozabila, da se je namenila iti po vodo. Razmišljala je, kaj pomeni ta sijoča zvezda, kakršne ni videla še nikoli.

Potem pa jo je zazeblo v roke in spomnila se je, da mora po vodo. Prijela je vedro in se napotila k vodnjaku. Pri vodnjaku ni bilo nikogar. Druge deklice so že odšle domov. Ruta je navezala vedro na verigo, da bi ga spustila v globino. Toda spet se je začela obotavljati. Gladina vode se je zaradi zvezde, ki se je zrcalila v vodnjaku, bleščala, kot bi bila iz zlata.

»Kako se sveti,« je tiho rekla Ruta.

Vedro je previdno spustila v globino, da ne bi razburkala svetlikajoče se vode. Ko pa je vedro potegnila kvišku, se je začudila še tretjič: tudi voda v vedru se je zlato bleščala. Zvezda z neba je odsevala povsod. Deklica je pomočila prst v vodo in jo poskusila. Okus je imela tak kot vedno.

Ruta je snela vedro z verige in kolikor je mogla hitro nesla vodo domov. Takoj ko je odprla vrata, je zaklicala: »Babica, poglej, kaj je v vedru.«

Babica se je nasmehnila. Tudi ona je skozi okno že opazila svetlečo zvezdo. Rekla je: »Le kakšna luč je to, ki začenja svetiti po svetu?«

Potem je pogledala Ruto in nadaljevala: »Tudi v tvojih očeh je že začela žareti. Skrbno pazi nanjo.«

Novica o zlati vodi se je hitro razvedela po vasi in ljudje so tekli, da bi jo zajeli. Voda je ohranjala svoj sijaj, dokler se v Betlehemu ni rodil Božji otrok. Zvezda, voda in novica o rojstvu pa so v ljudeh vžigali novo upanje in veselje.

Veter - nedelja, 19. december

Marija je redko zapustila Nazaret in ni bila navajena potovati. Še nikoli ji ni bilo treba prositi za prenočišče ali celo prenočevati ob poti. Podnevi je sonce prijazno svetilo in pot ni bila naporna, ponoči pa je Marija čutila domotožje in ji je postalo težko. Mislila je na svojo domačo hišo in dišeči jasmin pod oknom. Misel na to ji je bila domača, pot in drugačna pokrajina pa sta ji bili tuji.

Ko je nekega večera legla, pa je se ji je zazdelo, da je veter začel šumeti enako kot doma. Vedno se ji je zdelo, da veter poje. Kadar je zjutraj zavel skozi okna njene sobe, je že vedela, kakšen bo dan. Včasih je pihal z lahno, včasih pa je bolj odločno zavijal. Pogosto ji je prinašal tudi različne vonjave.

 »Veter poje,« je rekla ta večer.

»Prosim?« je rekel Jožef. Videl je, da Marija že skoraj dremlje, zato je ni spraševal naprej.

Veter pa je Mariji pel o Nazaretu, o popkih, ki kalijo, o razkošnih cvetovih in brenčanju čebel. Tako nežno je prepeval pomladno pesem, da je ogrela Marijo, ki je vesela zaspala.

Zato se ne smemo čuditi, če se kdaj pred božičem še enkrat otopli, kot bi bila zima že mimo. Po stari pripovedki to naredi veter, ki Mariji prepeva svojo pomladno pesem, da se na tujem ne bi počutila same in zapuščene.

Dva oreha - ponedeljek, 20. december

Veverica je jeseni pridno nabirala orehe. Naredila si je eno skrivališče tukaj in drugo tam, vsako potem pokrila z listjem, zemljo in vejami, da bi bila zaloga na varnem.

Ko je prišla zima, je sneg naredil gosto sneženo odejo. Nobene hrane ni bilo več moč dobiti in veverica je kljub svojim zalogam morala jesti skrbno in varčno, če je želela zimo preživeti.

Nekega dne pa je veverica videla neprijeten dogodek. Dva revna človeka sta potrkala na vrata hiše ob poti in prosila za nekaj hrane. Gospodarica pa ju je jezno nagnala in jima ni ničesar dala, čeprav so bili bogati in jim ni ničesar manjkalo. Veverico je to razžalostilo. Hitro je odskakljala v gozd in s tačkami spretno odkopala eno od svojih skrivališč s hrano. Našla je orehe. Vzela je dva največja oreha, največ, kar je lahko nesla, in pohitela za popotnikoma.

Veverica je bila malo plašna, ko pa je zagledala Marijine in Jožefove ljubeče oči, jo je strah minil. Počasi se jima je približala in pred njiju na sneg položila svoja oreha. Gotovo mislite, da sta bila dva oreha premalo za dva lačna človeka. Toda to, kar podarimo iz ljubezni, je vredno več, kot se zdi.

Marija in Jožef sta se zahvalila ljubki živalci ter pojedla oreha. Tako sta potešila največjo lakoto.

Plašč - torek, 21. december

Jožef je z nežnostjo in ljubeznijo gledal Marijo, ki je pod srcem nosila Božjega otroka. Naredil je vse, da bi ji življenje čim bolj polepšal in olajšal. Toda bil je reven mož. Ni ji mogel kupiti stvari in to ga je žalostilo.

Zdaj ko sta bila na poti v Betlehem, sta oba izkušala, kaj pomeni biti reven. Ko sta bila lačna, nista mogla kupiti hrane in sta bila odvisna od ljudi, če so jima kaj podarili. Če so pred njima zapirali vrata, sta morala spati zunaj.

»Ona je Božja mati,« se je Jožef včasih potiho prepiral z Bogom. »Zakaj jo pustiš, da hodi naokrog kot beračica?«

Vsak dan je razmišljal, kaj bi lahko prodal, da bi Mariji kupil tisto, kar je potrebovala. Ni pa imel ničesar, kar bi sploh lahko prodal, razen svoje popotne palice, ki pa je nihče ni hotel kupiti.

Neke noči, ko sta spet spala na prostem, se je Jožefu sanjalo, da je k njemu prišel mož. Bil je bogat in ga prijateljsko gledal.

»Slišal sem, da hočeš prodati svojo popotno palico,« je rekel mož.

»Nihče je noče kupiti,« je odvrnil Jožef.

»Jaz bi jo kupil,« je rekel mož.

Jožef se je začuden sklonil nad palico. Takrat je opazil, da ni lesena, ampak je bilo na njej polno zlatih in srebrnih niti. V njegovih sanjah so niti začele tkati zvezde v modro blago, ki ga je mož dal Jožefu kot plačilo za palico.

Ko se je zbudil, je bila njegova palica tam kot vedno, Marija pa je v rokah začudena držala čudovit moder plašč z zvezdami.

»Kje si dobila ta plašč?« je vprašal Jožef.

»Ne vem,« je rekla. »Ko sem se zbudila, je ležal poleg mene. Mislim, da ga je nekdo izgubil ali pozabil.«

Jožef pa se je nasmehnil, ko se je spomnil svojih sanj. Zahvalil se je Bogu, da je poskrbel za Marijo. Zdaj bo lahko Marija kljub temu, da je Jožef reven, nosila lep zvezdnat plašč.

Pajek - sreda, 22. december

Jožef in Marija sta prispela do votline ob cesti, kjer sta potovala. Oddahnila sta si, da si bosta lahko odpočila. Ko sta vstopila, jima je pot prekrižal pajek. Jožef ga je hotel prepoditi s palico, Marija pa je prijazno rekla: »Jožef, pusti živalco. Ne bojim se ga in prostora je dovolj za vse.« Potem sta legla k počitku.

Tisto noč pa je pošteno pihalo. Veter je hotel temeljito očistiti svet, preden se bo rodil Jezus. Veter je bilo čutiti tudi v votlini in Marijo je začelo zebsti, čeprav se je tesno zavila v svoj modri plašč. Jožef poleg nje je že zaspal in ni opazil, kako mrzlo postaja.

Pajek pa je opazil, kako je Mariji. Božjo Mater je vzljubil že takrat, ko je tako prijazno govorila o njem. Zato se je takoj lotil dela in pred vhodom stkal najbolj čudovito, nežno in gosto mrežo, kar jih je znal. Mogoče mislite, da pajkova mreža ne more zadržati vetra. Ta pa je, čeprav je vsa nežna delovala kot gosta zavesa. Tako je Marija lahko zaspala in ji je bilo toplo.

Šele zjutraj je opazila pred vhodom pajkovo mrežo in spoznala je, kako ji je pomagal. Gledala je po votlini, kje bi ga našla in se mu zahvalila.

Lučka - četrtek, 23. december

Kmet je vstopil v hlev, da bi volu natrosil svežega sena. Ker se je že stemnilo, je vzel v roke svetilko. Opazil je, da je sveča v njej že skoraj dogorela.

»No, za kratko pot bo še zadostovala,« si je mislil in stopil na dvorišče.

Nežna svetloba je pregnala nočno temo. Ko je prišel v hlev, je obesil svetilko na kavelj in se ravno hotel lotiti dela. Nato pa je zaslišal, da ga kliče žena. Pustil je svetilko in odhitel v hišo.

Naslednjega dne je kmet pozabil na svetilko. Šele zvečer jo je spet iskal in se spomnil, da bi morala viseti v hlevu. Iskal je novo svečo, da bi jo zamenjal v svetilki, takrat pa je na hlevskem okencu opazil medlo svetlobo. Bil je začuden. Stopil je v hlev in videl, da svetilka še vedno gori.

»Kdo ve, zakaj noče ugasniti,« je rekla žena. »Kar pusti jo, dokler ne bo ugasnila sama od sebe.«

Ko sta Jožef in Marija tisti večer iskala prenočišče, sta našla hlev, ožarjen z nežno svetlobo. Ta lučka je gorela v njem ves čas, dokler se ni rodil Jezus. Nekatere stare zgodbe pravijo, da je Bog tisti večer, ko se je rodil Jezus, v hlev postavil zvezde, ki so žarele za Jezusa. Mogoče se je ena od njih ujela prav v to svetilko.