Župnija Sv. Andraž v Leskovcu

Župnija sv. Andraža v Leskovcu leži ob meji z R Hrvaško, ob prometni poti Ptuj – Leskovec - Trakoščan. Pokrajina zajema del prijetnega sveta, močno razgibanih goric v vzhodnih, Vinorodnih Halozah. To je dežela vinske trte, ki je dala ljudem  in pokrajini svoj neizbrisen pečat, ali kakor poetično pravi Žgeč: »Vlila je vanje svoje poezije, primešala ji je svojih slasti in svoje grenkobe, prevlekla vzhodna in južna rebra s svojo barvo, nasejala po pobočjih revne haloške bajte.«

Gričevnat svet s prijetnim podnebjem in sončnimi pobočji je sem privabil človeka že v prazgodovinski dobi. V pozni fevdalni dobi zasledimo imena teli krajev v borlskih urbarjih. Značilnost življenja v Halozah je bilo trdo delo in pomanjkanje. Danes to območje označuje nizka naravna rast, odseljevanje mladih ljudi in vedno hitrejše staranje prebivalstva. Takšna sestava prebivalstva pa ne daje ustrezne delovne sile in ne nudi možnosti za hitrejši razvoj.

Ustanovitev župnije svetega Andraža v Leskovcu

Naši kraji so pred letom 1617 spadali v hočško pražupnijo, ki je ena najstarejših. Patronat nad hočško pražupnijo je imel oglejski patriarh, okoli leta 1398 pa je bila priključena gornjegrajskemu samostanu. Ko je bila leta 1461 ustanovljena ljubljanska škofija in je nato gornjegrajski samostan prenehal delovati, je cesar dobil patronat nad hočško župnijo, zato so jo nekateri imenovali cesarska.

Cerkvena skupnost je v Vidmu pri Ptuju obstajala že pred letom 1395. V letu 1617 se je vidovski vikariat s podružnicami sv. Katarine v Cirkulanah, device Marije v Podlehniku in sv. Andraža v Leskovcu popolnoma osamosvojil. Iz poročila o vizitaciji župnije sv. Vida iz leta 1751 je razvidno, da je bila leskovška cerkev podružnica vidovske, ker se vizitacija nanaša tudi na cerkev v Leskovcu. Že 3. julija 1751. leta je vizitator, to je bil goriški nadškof Karl Mihael von Attems, izdal v Rušah odlok za ustanovitev vikariata v Leskovcu. O tein lahko beremo v župnijski kroniki sv. Andraža v Leskovcu, zapisal župnik Janko Petan: »Zgodovinar Simon Povoden poroča v delu Beitrag zu einer Steiermarkische Kirchengeschichte, ki ga je sestavil leta 1823 (str. 96) in v knjigi Burgerliches Lesebuch (1. del, str. 373), da je Leskovec dobil stalnega dušnega pastirja 8. julija 1751. leta. S tem dnem se začnejo tu ohranjene matične knjige. Matej Slekovec župnik markovski, leta 1888 pojasnjuje: »Po ukazu papeža Benedikta XIV. je bila leta 1751 ustanovljena goriška nadškofija, kateri so do leta 1788 pripadale tudi Haloze. Prvi goriški nadškof, grof Karel Mihael Attems je junija 1751. leta prišel k Sv. Vidu , da bi zakrament svete birme delil, in je kakor drugod tudi tukaj besedo božjo oznanjal v slovenskem jeziku s toliko ljubeznivostjo, da je vse očaral. To je dalo pogum Leskovčanom višjemu pastirju opisati potrebo lastnega duhovnika v oddaljenem Leskovcu in ga zanj prositi. Ker pri Sv. Vidu za to ni bilo priložnosti, so šli nekateri veljavni ljudje k Sv. Barbari, kamor se je nadškof od Sv. Vida podal, in ga prosili, naj bi blagovolil izpolniti njih gorečo željo. Ovo prošnjo je tudi borlski graščak, grof Sauer, ki je v Halozah, osobito okoli Leskovca, mnogo podložnikov imel, gorko podpiral. Ko se je omenjeni grof še povrh zavezal, da bo duhovniku v Leskovcu preskrbel in za vse čase zagotovil potrebne dohodke, je bil že početkom julija 1751 Gregor Andlovič kot dušni pastir v Leskovcu nameščen.«

Pogled v zgodovino cerkve sv. Andraža

Cerkev v Leskovcu je prvič omenjena 1545. leta kar najdemo v Leksikonu Štajerske in v Slekovčevih zapisih. Sledov kake stare cerkve v Leskovcu ni, kar dopušča domnevo, da stoji sedanja razkošno poslikana baročna cerkev na istem mestu, kot je stala takratna. V župnijski kroniki, zapisal Ognjeslav Škarnice, lahko beremo: »V Kroniki se bere, da je Leskovec dobil 1751. leta stalnega dušnega pastirja. Cerkvica je bila majhna Leta 1780 so jo povečali v sedanjo obliko, kmalu nato je bila poslikana. In 1804. jo je knezoškof Janez Friderik slovesno posvetil...« Leta 1751 je poleg Andraževega glavnega oltarja imela še Mihaelov in Jernejev oltar, leta 1756 pa še Marijin oltar. Vsi ti oltarji, dodan je še Križev oltar, so tudi v sedanji cerkvi. Župnik Janko Petan je za zgodovinski opis Lavantinske škofije, ki ga hranijo v škofijskem arhivu, napisal, da so leta 1780 najverjetneje pavlinci iz Lepoglave poslikali cerkev v Leskovcu, ki je bila poprej temeljito obnovljena o čemer priča letnica 1779, ki je nad Vhodom z zapadne strani. Leta 1886 je Ferdinand Stolflehser iz Grodena na Južnem Tirolskem izdelal križev pot, nekaj let prej pa so obnovili freske. Notranjost Cerkve so ponovno obnovili po drugi svetovni vojni. Najprej so z rženim kruhom očistili freske, nato je leta 1948 Lojze Zorati restavriral glavni, Marijin in Križev oltar, leto kasneje pa še Mihaelov in Jernejev oltar ter prižnico, prof. Maks Kavčič iz Maribora pa je narisal fresko nad zahodnim vhodom. Po končanih delih je cerkvena notranjščina imela veličastno podobo.

V času obeh svetovnih vojn je bila cerkev opustošena - odpeljali so zvonove. 1916. leta je vojska odpeljala največji in najmanjši zvon iz Andraževe cerkve ter oba zvonova iz Avguštinove in Magdalenine cerkve. S težavo nadomeščene zvone, ki so tehtali 1050, 560 in 261 kg, so Nemci 16. aprila 1943 zmetali s cerkvenega stolpa v Leskovcu, pustili so samo najmanjšega. Manjša zvonova so nadomestili julija 1947. leta, največji zvon, 1268 kg, pa 1951. leta ob 200 - letnici župnije sv. Andraža. Verniki so za ta zvon darovali 29% njegove cene, ostalo je plačano z denarjem cerkvenega vina — letnika 1950 in 1951. Na cerkvi sv. Andraža so potekala v kasnejših letih mnoga obnovitvena dela: ostrešje, zunanjost cerkve, obzidje, zvonik... Tudi cerkveno gospodarsko poslopje ni ostalo brez preureditve, prav tako je bil obnovljen farni vinograd... O svojih župljanih je župnik Mirko Štabuc povedal: »V leskovški fari živijo dobri ljudje, ki znajo pomagati po svojih močeh...«

Podružnični cerkvi Sv. Avguštin in Sv. Magdalena

V poročilu o vizitaciji cerkve v Leskovcu za leto 1756 sta omenjeni njeni podružnici — Sv. Avguštin in Sv. Magdalena. Kratko zgodovino je ob 1500. letnici smrti Sv. Avguština napisal Ognjeslav Škamlec, župnik sv. Andraža v Halozah, ter jo predstavil v knjiž_lci Sveti Avguštin. Med drugim piše: »Leta 1917 je prišel v Leskovec na obisk profesor bogoslovja dr. Avguštin Stegenšek. Zelo ga je zanimala cerkvica sv. Avguština, njegovega patrona. Obiskala sva jo. Premeril jo je na vse strani. Stara ni! Mojstri je niso zidali. Simetrije niso poznali. Zidali so jo preprosti domači zidarji. Eno je gotovo: tisti, ki so poskrbeli za stavbo in vsi, ki so zidali, pomagali, prispevali, vsi ti so delali iz ljubezni do Boga, so bili častilci sv. Avguština in sv. Magdalene. Nagib zidave je gotovo trojen: Ljubezen do Boga, Duh pokore, Čut za lepoto božjega stvarstva. Tako bo letnica 1794, ki se nahaja na tramu cerkvene hiše, najbrž že tista, ko se je vse delo končalo.« (Citat sv. Avguštin, str. 74-75).

Iz kronike župne cerkve sv. Andraža lahko razberemo da sta bili cerkvici večkrat obnovljeni in sicer: streha, okna, vrata, oltar in stolp. Leta 1898 sta cerkvici dobili tudi dva mala zvonova. Žal pa je prva svetovna vojna vzela bakreno streho in oba zvonova. Župnik Ognjeslav Škamlec, je leta 1924 kupil nove zvonove. Za avguštinsko proščenje je v Slovenskem gospodarju romarjem napisal tole vabilo: »Ena najlepših razglednih točk v srednjih Halozah je gotovo strmi hribček sv. Avguština. Visok je samo 506 metrov, vendar nadkriljuje vse druge haloške griče. Predniki so znali ceniti lepoto božjega stvarstva, zato so na tem griču postavili kar dve cerkvici, ki vabita ljudi, da bliže nebes pozabijo, vsaj za par ur vsakdanje stiske in nadloge. In res, vsako leto na tisoče romarjev prisopiha na ta strmi griček. Ko boste prišli letos 30. in 31. avgusta k Sv. Avguštinu, vas bodo pozdravili trije lepo ubrani zvonovi.« (Citat sv. Avguštin str. 80-81.)

Med drugo svetovno vojno so Nemci odpeljali vse tri zvonove. Za Avguštinovo cerkev so kasneje kupili 295 kg težak zvon in ga blagoslovili na avguštinsko nedeljo, 31. Avgusta, 1947. Obe cerkvici že vrsto let združujeta vernike s slovenske in hrvaške strani državne meje. Romarji prihajajo dvakrat na leto: na god sv. Magdalene in na god sv. Avguština. Oba svetnika povezujeta spreobrnjenje in spokorništvo, to dvoje pa je bistveni cilj romanj. Pravega romanja ni, če romar ne opravi spovedi in pokore. Velikokrat je pokora že samo romanje; k Sv. Avguštinu je treba po strmih poteh in tisti, ki priromajo na vrh so opravili kar temeljito pokoro... Obe cerkvici sta bili temeljito obnovljeni v letu 1999.

Vsako leto, zadnjo nedeljo v avgustu, čedalje več romarjev prisopiha na strmi hribček k Sv. Avguštinu. Enim pomeni božjo pot in pokoro, drugi se veselijo srečanja s prijatelji in znanci, tretji uživajo v prečudoviti naravi, razgledu in svežem zraku. Vsem pa je to kraj, kot je dejal že župnik Škamlec, kjer vsaj za nekaj ur pozabijo na vsakdanje stiske in težave.

Župniki pri Sv. Andražu v Leskovcu

1. Gregor Andlovič (1751 - )

2. Ivan Poxrur (  - 1808)

3. Blaž Kofsi (1808 - 1850)

4. Jožef Mlinarič (1851 - 1879)

5. Andrej Vodušek (1880 - 1893)

6. Davorin Kralj (1893 - 1910)

7. Ognjeslav Škamlec (1910 - 1941)

8. Josef Kurzmann (1941 - 1944)

9. Janko Petan (1945 - 1972)

10. Mirko Štabuc (1973 - 1997)

11. Edvard Vajda (1997 - 2017)

12. p. Jože Petek (2017 -       )

Novomašniki pri Sv. Andražu v Leskovcu

1. Anton Milošič (1873)

2. Janez Korenjak (1972)

3. Marjan Banič (1975)

4. Stanko Milošič (1980)

Nekateri dogodki, zapisani v Kroniki Sv. Andraža

-1545. leta je prvič omenjena cerkev v Leskovcu;

-1751. leta je bila ustanovljena župnija Sv. Andraža v Leskovcu;

-1780. leta je bila dograjena stara cerkev;

-1780. leta so pavlinci iz Lepoglave poslikali cerkev;

-1912. leta postavitev kužnega znamenja pri cerkvi;

-1914. leta so na sedmih vozovih pripeljali v Leskovec nove orgle;

-1918. leta ljudje množično umirajo za špansko kugo

-1920. leta novi oltar - pripeljan z osmimi vozovi iz Ptuja;

-1933. leta je bil imenovan za dekana Ognjeslav Škarnlec, župnik v Leskovcu;

-1936. leta je močno snežilo že 30. 9. - iz snega je gledalo le kolje ( bila je snežena trgatev );

-1943. leta so Nemci zmetali iz zvonika zvonove pri Sv. Andražu in Sv. Avguštinu;

-1946. leta je bilo v Leskovcu 1307 birmancev;

-1947. leta - novi zvonovi (dva za Sv. Andraža in avguštinski zvon; 1951. leta je kupljen še veliki zvon;

-1968. leta se začne obdobje množičnega izseljevanja mladih ljudi iz Haloz - usoda siromašnih;

-1999. leta se je začela temeljita obnova podružničnih cerkvic - Sv. Avguština in Sv. Magdalene.